Proemij (Ab Jove). Od Jupitra vzemimo prvi začetek Muz: on je tisti, ki je najbolj na ustih ljudi, on, ki z veliko močjo napolnjuje razpotja, zbore mož, globoko morje in morske luke. Jupitra uživamo vsi in vsi ga potrebujemo. Njegov rod smo; on nam z ugodnim znamenjem z desnico kaže pot in priganja ljudstvo k njegovemu trudu, da skrbi za življenje: kdaj je zemlja primernejša za motiko ali za vole, opominja, in v katerem času je prav sejati ali z vodo škropiti rastline, posajene v gredice. Sam je tudi pritrdil luči na velikem nebu, vsako v svojem redu, in, previden za vse leto, nam je dal zvezde, ki nas opominjajo, ob kateri uri se vsaka stvar spodobi opraviti, da bi se vse rojevalo po trdnem zakonu. Isti se torej spravlja prvi in isti zadnji. Veliki oče, velika rast za smrtnike, starejši rod, in pred vsem drugim, sladke Muze, vsi mi bodite naenkrat pozdravljeni, in dokler pojem o zvezdah, če pravo in božji zakon dopuščata, popeljite dolgo pesem do konca.

Medvedi (Arcti). Vsa druga nebesna telesa drsijo v hitrem gibanju, nošena z nebom hkrati, noči in dnevi: toda os stoji negibna in nikoli ne spremeni svojega mesta; drži zemljo, uravnoteženo z enako težo; in okrog nje se nebo vrti v velikem vrtincu. Skrajna točka na vsakem od obeh tečajev se imenuje pol; od teh dveh se eden ne vidi, drugi, proti severu, se vzpenja do zgornjih meja Oceana. Tega obkrožajo Medvedi, slavni z imenom Voz, ki jih naši po navadi imenujemo Sedem Voljev. Glava enega gleda plameneči hrbet drugega, in vrteča se obla ju izmenično vleče s seboj, obrnjena naprej na lastnih ramenih. S Krete, če je dovoljeno verjeti, sta prišla na svetle gradove neba, ko sta zapustila dom. Jupiter je tako hotel, on, ki sta ga, ko se je kot otrok igral pod dišečimi travami, položila v dobrodošlo jamo Dikte, k idajski gori, in ga hranila skozi vse leto, medtem ko so diktajski Koribanti varali Saturna. Od teh dveh se eden pri Grkih imenuje Kinosura; drugi se imenuje Helika, ki kaže Ahajcem na morju, kam naj se obrne ladja; toda na Heliko se zanašajo Feničani, ki vodijo v nočni globini. Toda prva sije jasneje, posejana z več zvezdami, in široko ter takoj se vidi od začetka noči. Ta druga je majhna; toda za mornarje je v njej korist: zakaj vrti se v kratkem teku po svoji notranji tirnici, in kaže najzanesljivejša znamenja sidonskim mornarjem.

Zmaj (Draco). Med njima, kakor reka z deročim tokom, se spodaj plazi mrki Zmaj, in ko se zgoraj zopet zvija in iz svojega telesa oblikuje ukrivljene zavoje, ki se jih dotikajo psi arktične globine, sami nedotaknjeni od vode. Toda Helika je obdana z vrsto njegovega skrajnega repa; kjer je zavoj spirale, leži glava medvedke Kinosure: ta se ga vendarle z nogami dotika od temena do boka. Tukaj se Kača zopet obrne v svojem vzvratnem teku. Ni le ena zvezda, ki sije in krasi njeno glavo; temveč so senci zaznamovani z dvojnim sijajem, in iz divjih oči plamtita dve žareči luči, in brada se sveti z eno samo žarečo zvezdo; z glavo nagnjeno in zvito nazaj na okroglem vratu bi rekel, da upira pogled v rep večjega medveda. Skrajni deli glave gledajo proti desnici repa. Tukaj se glava nekoliko spusti in se naglo skrije, kjer se vzhod in zahod mešata na enem mestu.

Klečeči (Engonasin / Hercules). Tik ob njem se, podoben utrujeni podobi žalujočega moža, vrti lik: kdo je, ti nihče ne bi mogel zanesljivo povedati, niti od katerega truda je izmučen; vendar ga imenujejo Engonasin, ker se nosi sloneč na kolenih. Z obema rokama sega proti nasprotnim krajem, in se nad rameni razteza z iztegnjenimi laktmi, in nad obraz Kače, ki diha ogenj iz votlih nozdrvi, postavlja sled svojega desnega stopala.

Krona (Corona). Tukaj je ona Krona postavljena z izvrstnim sijajem. To je Bakh, ko je izpričal svojo ljubezen do Ariadne, prinesel na nebo, tam, kjer zeva hrbet Klečečega. Poleg njegovih ramen leži venec. Blizu glave Kačenosca,

Kačenosec (Ophiuchus). ki ga Grki imenujejo z jasnim imenom Ofiuh, je glava Klečečega; in od najvišjega temena Klečečega boš prav lahko spoznal bleščeče zvezde drugega. Nad njegovima dvojnima ramenoma se zdi pritrjena utripajoča zvezda, takšne podobe in takšnega sijaja, da blešči, kakor se luna v polnem svetlu odbija nazaj. Ni enaka moč v njegovih dveh rokah, čeprav jima ne manjka nobenega sijaja in njuna velikost ni najmanjša; vendar je njun sijaj tanek, s široko razpršeno svetlobo. Z dvojnim pritiskom dlani drži Kačo, in sam ostaja z vsem telesom oklenjen od nje; zakaj Kača opasuje sredino moža pod prsmi. On vendarle, težko se upirajoč, postavlja svoje sledi, in z nogama tlači oči in prsi Škorpijona. Pritisnjen z desnico se Krona dviga; toda na levi strani se minojski venec dotika vrha njegovega lica.

Klešče (Chelae). Pod njegovim zavojem boš iskal Klešče, z neizmernim telesom, ki vendarle ne mečejo velikega sijaja sorazmerno s svojo maso.

Medvedar (Arctophylax / Bootes). Heliki sami sledi lik, ne nepodoben pastirju, Medvedar, ki se po navadi imenuje Boot, ker goni Medveda pred seboj, kakor jarem na vozni ojnici. Jasen je, in pod prsmi se zdi pritrjena zvezda, utripajoča v žarkih, z jasnim imenom Arktur.

Devica (Virgo). Tukaj se pod Bootovimi nogami pojavlja, postavljena zase, Devica, ki drži svetli klas, z bleščečim telesom. Ali je njen oče Astrej, ki se imenuje tudi oče ozvezdij in zvezd, ali kdor koli drug, naj bo srečna: tako se namreč pripoveduje zgodba na splošno. Astreja je nekoč prebivala na zemlji, ko je zapustila nebo, in ni zaničevala zborov prejšnjih ljudi, niti ni prezirala obiskovanja ženskih shodov; prosta smrti se je naselila, vmešana med smrtni rod, veseleč se imena Pravičnost; in starcem, ko so se zbrali, bodisi na velikem Forumu, bodisi na široko odprtem trgu, je marljivo narekovala državljanske zakone ljudstvom. Še ni bilo zlega spora, niti še ni bil znan razdor, niti ni divji upor podžigal omahljive množice, in divje ožine niso čutile pritiska drznih ladijskih kobilic; temveč so, oroč zemljo z volovsko vlečenim plugom, raje živeli, zadovoljni s skromnim načinom življenja, ko je boginja zadovoljevala pravične z vsem iz polnega roga. Tako je ostala, dokler je zlati rod ostajal na svetih zemljah. A ni se preveč veselila kovine srebra; ko pa so se nravi spremenile, se je tudi prej dobra volja obrnila, in redko je združevala svoje božanstvo s slabšim rodom. Sama je hodila, ko se je spuščala s hripavih gora proti noči, in nikogar ni laskala z nežnimi besedami. Toda brž ko je prišla do velikih mest ljudi, je tako maščevala njihove sramotne zločine z grozovitimi besedami: „Ne štejem se več za vredno, da bi se pokazala vašemu pogledu, o izrojeni zarod, zdaj drugi rod prvega rodu, in sami boste imeli še bolj izrojene vnuke, znova in znova. Tedaj grozijo divje vojne človeškemu rodu, in brezbožni poboji visijo nad vami, in krivdo bo spremljala kot tovariš njena lastna kazen.“ Tako je rekla in zapustila ljudstva, ki so še upirala obraze vanjo, ter se napotila k goram in brezpotjem gozdov. Ta doba je zapustila življenje in pustila za seboj svoj zarod. Tedaj se je zares železni rod nenadoma dvignil, in prvi si je drznil kovati pogubni meč, in z roko okusiti vola, ukročenega in vpreženega v jarem. Tedaj je boginja, ki je sovražila smrtni rod, odletela v višave, in se naselila v Jupitrovem kraljestvu, v delu neba; svetel prostor ji je bil odmerjen, tam, kjer v jasni noči Devica vpadljivo sije, soseda Bootu. Nad njo se obračata njeni dvojni rameni, in njeno krilo

Trgač (Praevindemiator / Protrygeter). na desno, imenovano z grškim imenom Protrigeter, utripajoča zvezda, takšne podobe in takšnega sijaja kakor ona, ki se vrti pod repom neizmernega Medveda. Ona sicer žari; toda tudi za to Devico je več žarečih zvezd, ki jih boš z malo truda mogel najti. Zakaj že pred njenimi nogami, zaznamovana z velikim sijajem, sveti zvezda; nato prva stopa k ramenom, druga k ledjem. Tretja širi svojo svetlobo pod repom, ob samem kolenu. Druge pa se bleščijo razpršeno sem in tja, brez imena.

Dvojčka (Gemini). Dvojčka pa, zarod, boš videl pod glavo Medveda: pod njuno sredino je postavljen Rak, in od njunih nog je držan veliki Lev, ki strese trepetajoč plamen iz svojega telesa. Tukaj Fojbova steza razgrinja svoje najvišje ognje: tedaj se ne prikaže nobeno klasje po obdelanih ledinah; in ob prvem vzhodu sonca skozi nebeško sinjino, ob tem gibanju žarečega, etezijski vetrovi padajo na valove globine, zbrani, in pihajo z dolgim dihom. Tedaj naj mi ne bi bila všeč vesla, ki jih revni splav potrebuje, temveč dovolj obilna, in z ravnim krmilom pripravna za veter.

Voznik (Erichthonius / Auriga). Če želiš spoznati Voznika in Voznikove zvezde, in je kakšen glas o Kozi dospel do tvojih ušes, in obenem o Kozličkih, čigar dve luči ljudje pogosto vidijo sredi razsrjenega morja, kjer se mečejo trupla naokrog: tedaj boš našel Voznika, velikanskega; z vsem telesom se nosi, prikrit pod levim delom Dvojčkov. Proti njegovi glavi gleda mrka Helika. A jasna Koza zavzema njegovo levo ramo; misli se, da je nekoč dala svoje vime, da bi dojila še majhnega Gromovnika; Jupitrovi služabniki so jo imenovali olenijsko kozo. A ta je obdarjena z velikim in svetlim znamenjem. Nasproti Kozlički mečejo majhen ogenj smrtnikom, v Voznikovih rokah; in, ko sledi njegovim sledem, stoji rogati Bik, upirajoč se s svojim močnim telesom, ki bi ga mogel spoznati po nič težkem sklepanju.

Bik (Taurus). Zakaj njega krasijo zvezde, ki ne potrebujejo nobenega od zunaj prinesenega znamenja, ki oblikujejo njegovo živo glavo na obeh straneh, in trosijo svoje slavne luči po vsem njegovem čelu. Te zvezde so Grki po navadi imenovali Hijade. Toda desna noga Voznika in levi rog Bika se bleščita z enim ognjem, in oba se nosita skupaj. A bik, ko Voznik gre naprej, išče široki Ocean, čeprav vendarle hkrati vstajata iz mirnih morskih valov.

Kefej (Cepheus). Razen tega je prastara hiša Kefeja, Jasovega sina, znana po svojih trpljenjih, ki jo je Jupiter, začetnik roda, nenadoma postavil med svetle zvezde. Zakaj on sam se obrača ob hrbtu medveda Kinosure, Jasov sin, ko razteza roke z odprtimi dlanmi; in od skrajnega repa Medveda ravnilo loči vsako nogo, toliko, kolikor je noga oddaljena od noge.

Kasiopeja (Cassiepea). A če premakneš oči nekoliko stran od Kefejevega pasu, proti prvim vrstam divjega Zmaja, tukaj bo ona, ki je ob polni luni ne bi mogel videti, mračna v podobi svojih zvezd, Kasiopeja. Zakaj njene zvezde niso goste, niti povezana ozvezdja ne sestavljajo iz svojih raznolikih ognjev izvrstnega ognja: temveč kakor zapah, postavljen pred krilo dvojnih vrat, zapira z drogom utrjena vrata trdno, tako tudi te zvezde, postavljene zase, ji dajejo to podobo, vsaka posebej; in sama je raztegnjena z odprtimi laktmi, nič drugače kakor tista, ki obžaluje krivično usodo svoje hčere.

Andromeda (Andromeda). Zakaj tik ob njej se z bleščečim telesom vrti Andromeda, ko žalostna beži pred pogledom svoje matere: poiskati jo ponoči ne zahteva nobenega skrbnega truda; tako jasna je njena glava, s tako veliko zvezdo plamtita obe rami, in njena skrajna stopala, in njena valoveča oblačila. Tudi ona razteza svoje roke v razne smeri, in, kakor prej, tako zdaj v velikem nebu okovi ne olajšajo njenih dlani, utrujenih od trde teže.

Konj (Equus / Pegasus). Ob njej se oni Konj, ko strese grivo z utripajočim sijajem, dotika vrha njene glave s svojim trebuhom, in zvezda, ki ju združuje, ena drži oba lika s skupno svetlobo, hoteč zvezati večno vozljo iz zvezd. Toda bok in pleča žrebca slikajo tri zvezde, zvezde, ki so v enaki razdalji druga od druge, izvrstnega sijaja, ki jima ni kos niti visoka glava, niti dolgi vrat; a zadnja na plamteči čeljusti, ena zvezda, ne zaostaja za temi štirimi drugimi v sijaju, sama bleščeč med bleščečimi zvezdami, srednja. Tukaj ni sicer štirinožec, temveč do polovice trebuha vpadljiv kaže žvenketajoči, častitljivi žrebec svoj obraz. Pravijo, da je nekoč, ob najvišjih grebenih Helikona, nam podaril hipokrenski tok. Tedaj še ni bilo zeleno aonijske gore mokro od plodne vode; brž ko je plemenitega žrebca prvo kopito udarilo ob tla, je hkrati pridrl velikanski vrelec, od koder so ga prvi pastirji imenovali konjski. Ta, kapljajoč iz skal, namaka polja, tvoja, dežela Tespija; toda Konj za tako velik dar krasi svetla, najgloblja svetišča velikega neba.

Oven (Aries). Nato se drži Oven, s svojimi zvitimi rogovi. On sicer, večno gnan v dolgih krogih, ne teče počasneje kot znamenje medveda Kinosure, vendar medel in mračen, kakor da bi luna otopila ostrino plamena, se vrti blizu Andromedinega pasu. Od blizu jo lahko spoznaš, oprto pod njo: zakaj brusi srednji del neba, kakor prej one Klešče, in prsi tam, kjer se vidijo Orionove.

Trikotnik (Deltoton). In blizu boš videl majhno znamenje pod jasnimi prsmi Andromede, ki ga Grki po navadi imenujejo Deltoton, ker se lik sveti v podobi, podobni njihovi črki. Pri njem se vsaka stranica vleče v enaki dolžini; a ne tretji del stranice; zakaj je manjši od onih, in se vendarle slavno blešči, z zvezdami, daleč gosto posejanimi.

Ribi (Pisces). Nekoliko nižje je Oven, in bolj nagnjen proti južnemu vetru; in še huje kot on, Ribi, od katerih ena nekoliko drsi naprej, in se je bolj dotikajo strahozvočna krila Akvilona. In iz njunih repov, kakor verigi iz brona, dolgo obrnjeni narazen, se plazita skozi luči, in se naposled skupaj oklepata ene same zvezde, ki so jo Starodavni po navadi imenovali Nebesni Vozel.

Perzej (Perseus). Če nadaljuješ z iskanjem od Andromedine leve rame, boš mogel spoznati Ribo, ki je postavljena nad njo; porojenega iz njenih nog boš videl Perzeja, sina mogočnega Jupitra, noge, ki jih Perzej drži pri svojih ramenih, s trdno zasajenim telesom, ko sape udarjajo od najvišje pokrajine Akvilona. Svojo desnico izteguje proti prestolu Kasiopeje, in noge razprte, povezane s primernimi krilatimi sandali, kakor da bi se, prašen, nenadoma izmuznil z zemlje, se nosi kot popotnik v nebo, pod velikim svodom.

Plejade (Vergiliae). A pri levem kolenu, postavljene z vseh strani, boš videl majhne Plejade z njihovo tanko svetlobo. Te se po navadi navajajo kot sedem, po stari šegi, zvezde, a se v resnici vidi šest, majhnih od vseh strani. A ne spodobi se misliti, da je ena propadla; temveč jih množica zaman, lahkomiselno, brez vsakega razloga imenuje sedem, kakor so določili stari pesniki, ki jih vse z imenom obdarujejo skozi večni čas: Alkiona, in Meropa, Kelajno, in Tajgeta, Elektra, in Sterope, in z njimi presveta Maja. Te svetijo medlo, ko drsijo z malo svetlobe: a veliko je ime znamenja, in slavno se imenuje, zato ker oznanja tako začetek poletja, in zatem, ko odpira vzhod zimskega časa, opominja smrtnike, naj zaupajo seme zemljam.

Lira (Lyra). Nato se vidi Lira, postavljena lahko in vbočena; ki jo je Merkur, kakor pravijo, nekoč s svojimi majhnimi rokami naredil v zibelki in postavil na visok sedež; ki je, ko je zdrsnila dol, obstala ob levem kolenu Klečečega, in obvisela med upognjenim kolenom in glavo Ptiča.

Labod (Cycnus). Zakaj tam je Ptič, krilati, ki leti pod širokim pokrovom neba in, drseč, reže zrak z dvojnima perutma. En del je pri njem mračen in brez svetlobe; drugi gori s svetlobo, niti majhno niti jasno, temveč meče srednjo svetlobo, ko jo strese iz svojega telesa. Njegova desna perut hrepeni, da bi udarila ob Kefejevo desnico; in že se je naglo upognilo kopito močnega Konja tik ob perut njegovega krilatega telesa.

Konj, Kozorog in Vodnar (Equus). Sam pa, drseč, je oni Konj držan od obeh Rib; njegov vrat se desno boža Vodnar. Pozneje obišče moč Konja zahode zemlje kot mrzli Kozorog, ki diha ledeni mraz iz svojega močnega telesa, veliki, ščetinasti Kozorog na svoji tirnici; njega, ko ga je Titan oblekel v neprekinjeno svetlobo, upogiba in obrača svoj voz v zimskem času. Varuj se, da bi si drznil zaupati morju ta mesec: zakaj dnevna razdalja bo drsela v ne veliki dolžini; zimska noč se ne bo zavrtela v hitrem teku; vlažna zora se ne bo ob tvojih tožbah hitreje pokazala, glasnica jasnega sonca. A Aver bo z močnimi silami udarjal ob globino; tedaj se bo razklano telo streslo od trepetajočega mraza. In vendar zdaj leta drsijo skozi ves čas, in ne odstopajo nobenemu od znamenj, niti se ne izogibajo sapam, niti se ne bojijo sivih valov z grozečim šumenjem. Toda mornarji, podobni liskam in plavajočemu ponirku, ko mečejo svoje plašne oči po vsem morju, zaman iščejo obale, ki se jim nikjer ne pokoravajo, medtem ko jih tanka deska loči od črnega Orka.

Strelec (Sagittarius). In tudi v naslednjem mesecu, ko se ladja in morje prepotujeta, ko Strelec drži krog sonca pokonci, ne misli, da te ogrožajo dosti lažje nevarnosti, in previdno potegni krmo navzgor pred črno temo. Zakaj zdaj je svetloba tik prisotna, za kratek čas. To znamenje, ko prihaja, bodo mornarji mogli spoznati vnaprej: zakaj, ko bo noč skoraj padla, bo dovoljeno videti, kako se Škorpijon, ko se kaže, visoko dviga, ko za seboj vleče upognjeni Lok z močjo svojega telesa. Toda Škorpijon ne gre dosti naprej; vendar prej izstopi iz valov. Zdaj zgoraj boš videl, da je tam glava manjšega Medveda, in se bolj pokonci obrača proti najvišji tirnici. Tedaj Orion zdaj skrije vse svoje telo blizu konca noči, in Kefej se skrije globoko do ledij, pregnan od dlani v sence.

Puščica (Sagitta). Tukaj leži, brez strelca, ena sama svetleča Puščica, ob kateri se vrti jasno operjeni Ptič; in nekoliko bolj je nagnjena proti sapam Akvilona.

Orel (Aquila). A ob njej se Orel nosi s plamtečim telesom, ko boža ognjenosni eter s trepetajočimi perutmi, ne s prevelikim telesom, temveč kaže znamenje, težko za žalostne, mornarjem, ko vznemirja morja.

Delfin (Delphinus). Tedaj leži, blizu rogov velikega Kozoroga, ukrivljeni Delfin, razsvetljen z ne čezmernim sijajem; razen štirih zvezd, postavljenih na njegovem čelu, ki jih en sam presledek loči v para: njegov drugi del, širok, se plazi s tanko svetlobo. Tiste luči, ki se bleščijo iz njegovih iskrečih se ust, so postavljene med mrzlimi deli proti Akvilonu, in med prostorom in sledmi veselega sonca. A spodnji del Delfina se zdi razlit med potjo sonca in obenem med sapami vetra, tam, kjer s silami izbruhne dih najvišjega Avra.

Orion (Orion). Nato Orion, napenjajoč se s poševnim telesom, drži spodnje dele mrkega Bika. Kdor njega, ko zre v nebo v jasni noči, ne vidi široko razprostrtega, ta naj se zares komaj nadeja, da bo mogel spoznati druga znamenja.

Pes (Canis / Sirius). Zakaj pod njegovimi nogami se z rdečkasto svetlobo blešči oni žareči Pes, ki sije od svetlobe svojih zvezd. Njega prikriva mračen trebuh pod prsmi; in, ko diha plamen iz vsega svojega besnega telesa, izbruha z močnimi sunki vročinonosne ognje. Ves žar se meče proti smrtnikom, bleščeč iz njegovih ust: Grki ga imenujejo s preslavnim imenom Sirij. Ko se ta Pes vzdigne, skupaj s soncem, do vrhov neba, ne dopušča drevju, v zavetju listja, zaman držati svoje sadove obešene v negotovosti. Zakaj tistim, katerih korenine je zemlja objela in zgrabila, tem ta Pes, ko jim povečuje življenje, boža z življenjsko silnim plamenom. A tistim, katerih korenine ne morejo razklati zemlje, ogoljuje veje od listja in debla od lubja. Tudi mi ga čutimo, ko se razteza proti zahodnim obalam. Druge zvezde so medle za označevanje njegovih udov.

Zajec (Lepus). Ob njem, in pod nogami tistega, ki smo ga prej omenili, Oriona, leži lahkonogi Zajec. Ta beži, ko se boji strahotnih udarcev ostrega gobca, trepetajoč: zakaj Pes sledi njegovim sledem v sovražnem teku, ko ga preganja vrtoglavo, šele zdaj se naposled nekoliko dviga, in nikoli ne umirja svojega teka z neutrudnim telesom.

Ladja (Argo). A ob repu Psa drsi Argo, ko se plazi, in nosi pred seboj obrnjeno krmo, s svetlobo: ne tako, kakor druge ladje po navadi postavljajo kljune naprej na globini, ko z rilcem režejo Neptunove travnike; temveč obrnjena nazaj se nosi skozi pokrajine neba. Kakor kadar začnejo dosegati varne luke, mornarji obrnejo ladjo z njeno veliko težo, in vlečejo obrnjeno krmo proti zaželeni obali; tako drsi stara Argo, obrnjena, nad etrom; in vse od kljuna do visokega jambora je brez svetlobe, a od jambora do krme se vidi z jasno svetlobo. Nato se krmilo, bleščeč z razpršeno svetlobo, dotika zadnjih sledi jasnega Psa.

Morska pošast (Pistrix / Cetus). Nato, oddaljena daleč in postavljena na varno, si vendarle divja Morska pošast prizadeva poiskati Andromedo, in iščoč jo, postavljena prav proti močnim sapam Akvilona, prebrska sinjino, omejena v delih Avstra.

Reka (Eridanus). Njo prekriva Oven, in Ribi z luskastim telesom, ko se ona s svojim telesom dotika bregov svetle Reke. Zakaj tudi Eridan boš videl postavljen v delu neba, pogubno reko z velikimi silami, ki so jo s solzami žalostne Faetontove sestre pogosto poškropile, ko so z žalujočim glasom opevale njegovo smrt. To Kačo boš mogel videti pod levim podplatom Oriona; in dolge Vezi boš videl, ki držijo Ribi, postavljene v delu njunih repov, pomešane z reko, da se vračajo nazaj proti hrbtu Morske pošasti. Tukaj se vežeta z eno samo zvezdo, ki jo meče iz sebe hrbtenica Morske pošasti, bleščeč z močno svetlobo. Nato se zdi mnogo majhnih, s tanko svetlobo, razlitih in razpršenih med Morsko pošastjo, in vse tiste zvezde, ki jih Zajec, ko se boji ostrega ugriza, prikriva, in krmilo. Zakaj tem se zdi, da Starodavni niso določili niti imena niti trdne podobe. Zakaj tiste, ki jih je narava izglajila z jasnimi zvezdami, in poslikala, ko je z raznoliko svetlobo razločevala oblike, te je oni varuh zvezd po razumu zaznamoval, in označil nebesna znamenja s pravim imenom. A teh, ki so razlite z neznatno svetlobo, zvezd podobne podobe in enakega sijaja, nam ni mogel pojasniti z znano podobo.

Južna riba (Piscis Australis). Nato se vrti tista, ki jo po navadi imenujejo Južna Riba, nižje od Kozoroga, proti jugu, ko opazuje Morsko pošast, viseč daleč od onih Rib.

Vodnar (Aquarius). A blizu boš videl, vse brez imena, med Morsko pošastjo in Ribo, ki smo jo imenovali južno, zvezde, razpršene pod nogami žarečega Vodnarja. Ob njih Vodnar z desnico izliva mračni tok, ki se lesketa z neznatno belino svojih zvezd. A od mnogih se vendarle ti dve luči široko bleščita: ena se bo videla pod velikimi nogami Vodnarja; druga, ki je padla iz mrzlega toka vrelca, se je oprijela pod trnastim repom Morske pošasti; te tanke zvezde se navajajo z imenom Vode. Tukaj druge frfotajo, jasne z malo svetlobe, in stopajo pod prve sledi nog velikega Lokostrelca, in, mračne, odstopajo brez imena.

Oltar (Ara). Nato boš blizu konice žarečega Škorpijona videl Oltar, ki ga dih Avstra boža s svojim sunkom, ki za kratek čas preplava zgornje pragove: zakaj postavljen je daleč, v nasprotnem delu, proti Arkturju. Arkturju je Jupiter dal velik prostor zgoraj; Oltarju je postavil majhno tirnico v spodnjem delu. In vendar je ta noč, ko na svojem večnem teku obiskuje te pokrajine, dala mornarjem znamenja, ki bi jih vsi mogli spoznati, ko se usmiljuje povsod strašnih usod ljudi. Zakaj ko boš videl, bleščeč brez temnih oblakov, Oltar, postavljen pod srednjo pokrajino neba, z zgornjega dela pokrit s temno meglo, tedaj zbeži, izogibajoč se Avstru z njegovimi silnimi močmi: ki ga boš, če se ga, predvideč, izogneš, vse ladijsko orodje skrbno na mesto postaviv, varno zdrsel skozi valove. A če pade nanj težak veter s silovitim sunkom, bo prelomil visoke jambore s trdno zasajenim hrastom, tako da ne bo nobena stvar mogla pomiriti divjih neviht, razen če ne bo Oltar začel preganjati temnega oblaka od dela Akvilona, in ga razgnal z nenadnimi sapami.

Kentaver (Centaurus). Če pa bo Kentaver imel rameni sredi neba, in se sam nosil pokrit z modrim oblakom, in oblekel Oltar s tanko senco, temneč, tedaj je ob zahodu znamenj treba bati se moči Favonija. Oni Kentaver pa, postavljen na visokem sedežu, tja, kjer se vnaša Škorpijon, žareč in jasen, pod njim, sam noseč naprej svoj možati del, odstopa, hiteč podrediti konjske dele Kleščam. Tukaj, iztegujoč desnico, kamor je držana ogromna četveronožna zver, ki je nihče od Grkov ni obdaril z zanesljivim imenom, se razteza, in mrk odstopa proti svetlemu Oltarju.

Vodna kača (Hydra). Tukaj se iz spodnjih delov vzdiguje Hidra s strmoglavim padcem, kača z upognjenim telesom. Ta, obračajoč glavo in oči proti hrbtu Škorpijona, in vstopajoč z izbočenim zavojem pod spodnje dele Leva, se dotika Kentavra, spolzka, s svojim drsečim repom: in sredi njenega zavoja se blešči žareča Čaša: ob njenem koncu jo s kljunom tolče Vran, bleščeč z operjenim telesom. In tukaj, prav pod samima Dvojčkoma, pred Psom, je on, ki se nosi z grškim imenom Prokion. To so znamenja, ki jih boš, ko ponoči opazuješ, in ko želiš spoznati večno gibanje sveta, videl prepoditi nebo po njihovem postavnem teku. Zakaj tistih pet zvezd, ki po navadi drsijo skozi krog dvanajstih Znamenj, ni mogoče zaznamovati po istem razumu; ker sledi, ki jih delajo na svojem teku, se ne nosijo vedno, obrabljene, po istem prostoru. Tako raje tavajo, blodeč skozi oblake neba, in z raznolikim gibanjem merijo svoje tirnice. Te delajo velika leta dolgega časa, ko se vrnejo k istemu znamenju pod pokrovom neba: njihovih celih tekov zdaj ne morem razgrniti. Toda te, ki se vedno vrtijo po trdni tirnici, nepremične, bom razgrnil, skupaj z velikimi krogi, ljudstvom.

Nebesni krogi (Circuli). Štirje krogi, ki z večno svetlobo prepotujejo nebo, se nosijo, zvezdonosni, ko vodijo svoja znamenja, objemajoč zemljo, oprti pod pokrovom neba: od njih se boš učil bežnih luči let, ki jih bo dovoljeno razločiti, posejane z gostimi znamenji. Nato velike kroge, široke z veliko svetlobo, povezane med seboj in spete z nebesnimi vozli, dva boš videl postavljena v enaki razdalji od dveh. Zakaj če, ko ponoči spoznavaš nebo, ko niti megleči oblak ni izbrisal zvezd, niti ni Luna s polno svetlobo premagala zvezd, videl velik beli Krog jasno se plaziti: to je tisti zaznamovani, Mlečni, ki se blešči s čezmerno belino. Ta ne tke neprekinjenega kroga. Štirje drugi se nosijo, bleščeč s podobno maso: toda pravi se, da daleč prekašata zgornja dva v razdalji, in široko prepotujeta votline neba. Od teh se eden obrača, ko se dotika sap Akvilona, iščoč svetla obraza Dvojčkov; nato, ko v sebi zadržuje žareče koleno, nosi obe rami Voznika. Tega se Perzej z levo mečo in levo ramo dotika. A drži se na desni strani Andromede; njena roka gleda proti severu, njen komolec proti jugu. In Konj postavlja nanj svoji dvojni nogi; in hkrati postavlja krilati Ptič svojo glavo in, z upognjenim telesom, svoj hrbet. Kačenosec se z rameni upira nanj. Ona, ko se umika, sledi jugu, Devica, ko se ga s svojim telesom izogiba. A ves prostor bo oblekel veliki Lev, in Rak, žareč z jasno svetlobo, v katerem, ko v njem obstoji, obrne svoj tek poletno Sonce, ko s telesom sredi razločuje svoja teka. Tukaj je vse na sredini razklano: oni drugi ima, pod votlimi pokrovi školjk, svetlobo znotraj in zunaj: toda grozovita moč divjega Leva poseduje tirnico s svojimi močnimi prsmi in svojim trebuhom. Če moreš spoznati ta krog, razdeljen na osem delov, boš ugotovil, da se na zgornji tirnici pet vrti v enaki razdalji, in da trije deli ostajajo, ki jih v nočnem času spodnja moč pogosto obiskuje. Eden je z Boreaove strani povezan z Rakom; drugi se nasproti, od spodnjih Avstrov, upira. Ko razdeljuje sredino, ta spodaj seka Kozoroga, in noge Vodnarja, ki izliva mrzli potok, in modri rep divje Morske pošasti, in onega bleščečega Zajca; nato noge Psa, in obenem drži prostorno argivsko Ladjo z jasno svetlobo; in hrbet Kentavra, ter nosi konico Škorpijona: nato poseduje zasajeni lok Strelca. Tega, ko se od jasnozvenečih sap Akvilona umika proti jugu, se nazadnje dotakne žareče kolo Sonca; od tam se, upognjeno v zimskem času, vrne v svoje sedeže v višavah. Temu krogu je odmerjenih pet nočnih delov, trije se prištevajo zgornji svetlobi. Med tema dvema se zdi, da drži srednji del, tolikšen, kolikšen bo bleščeči mlečni krog: v katerem sonce jeseni in zopet v spomladanski svetlobi izenači razdaljo svetlobe s časom noči. Drži ta Oven, in sije medlo z vsem telesom, in z upognjenim kolenom se upira velikanski Bik. Orion se nosi, ko se ga dotika z jasnimi prsmi. Hidra ga drži z zavojem; Čaša in Vran se ga oklepata, in malo zvezd Klešč: prav tako so kolena Kačenosca, in najvišjega Jupitra krilati glasnik priganja; ob njem se ga Konj z glavo in s svetlobo vratu dotika. Te, v enaki razdalji ločene, drži os pokonci, ko gre skozi njihovo sredino od najvišjega temena neba. Oni pa, četrti Krog, z jasno svetlobo, drži s skrajnimi deli skrajne kroge, in se hkrati od sredine, od srednjega dela, seka, in poševno se, bleščeč s svetlobo, nosi pod njimi: tako da nihče, ki mu je presveta, najučenejša Palada s svojo roko sama dala spretno umetnost v zakonih obrti, ne bi mogel tako spretno obrniti zvitih Krogov, kakor so na nebu z božjo močjo upognjeni, opasujoč zemljo, krasoč svet s svetlobo, zadržujoč zvezde, oprte na prečnem vrhu. Ti štirje se vsi vrtijo z istim gibanjem. Toda le eden sam, poševno prepleten med tremi krogi, drži svoj tek toliko nad zemljami, kolikor je Kozorog v prostoru ločen od Raka; in pod zemljami mora biti prostor nujno enak. In kolikšne žarke mečemo iz svoje svetlobe, s katerimi se dotikamo tega vbočenega kroga neba, toliko delov bo moglo stopiti pod njega, ko v enaki razdalji vsak drži po dve nebesni znamenji. Tega Grki imenujejo Zodiak; in naši Latinci ga bodo imenovali, s pravim imenom, znamenjenosni krog: zakaj ta, vrteč se, nosi dvanajst plamtečih znamenj. Vročinonosni je Rak, ko razgrinja svoje žareče zvezde. Pod njim odstopa žareča mrka moč Leva, ki ji sledi Devica, žareč z rdečkastim telesom, nato Klešče, vržene naprej z jasno svetlobo; in sledi sama svetla velika moč Škorpijona. Nato drži Strelec upognjeni lok v desnici. Za njim Kozorog nadaljuje korakati s svojim obrazom. Vlažni Vodnar nato sveti za krog na svojem mestu. Nato se luskonosni Ribi igrata, ko se zvijata; njun tovariš je Oven, ko drsi z mračno svetlobo, in Bik z upognjenim kolenom in vrženim telesom, in Dvojčka, ko mečeta jasni ogenj s svojimi lučmi. Te suče Sonce, ko z večno svetlobo prepotuje, in dovršuje letne čase na svojem vrtečem teku. Kolikor kroga je dovršenega pognano pod zemljami, toliko ga prav tako odprtega stoji nad smrtniki. Šest znamenj vedno odstopa, ko drsijo vsako noč, in toliko bleščečih znamenj nebo zopet zagleda. Ta prostor, ko gre skozenj, dovrši noč s svojimi slepimi sencami, tisti, ki je nad zemljami ostal od začetka noči, oprt na znamenjenosnem krogu in na redu znamenj.

Vzhajanje in zahajanje znamenj (Ortus et obitus). A če želiš spoznati zanesljive teke Sonca, boš opazoval vzhode Znamenj v nočnem času; zakaj Titan vedno ob svojem vzhodu potegne eno znamenje gor. Če pa visoka gora, ko se postavi pred znamenja, jih zakrije, ali oblaki s slepo meglo vzamejo svetlobo, tedaj, ko sam jemlješ zanesljive znake s pokrova neba, boš mogel spoznati vse vzhode in zahode. Katera hkrati vstajajo, boš videl; katera ob istem času strmoglavijo v zahod v nočnem času, boš vedel. Zakaj brž ko se Rak ves v zgornji svetlobi vzdigne, takoj odstopa, zdrsnivši, Krona; in obišče spodnje pokrajine vse do repa Ribe. Polovico drži Krona, posejana z zvezdami, en del že zgoraj, in z drugega dela je odrinjena nazaj: ki ji vendarle sledi Riba, ne vsa potegnjena v sence, temveč, pokrita v zgornjem telesu, odstopa: in Kačenosec skrije, od kolen do ramen, veliko ukrivljeno Kačo, od svojega močnega vratu. Zdaj se sicer Medvedar ne seka v enakem delu: zakaj krajši se vidi z jasnega dela neba; večji, odrinjen dol, poseduje spodnje sence. Štiri znamenja po navadi, ko zahaja, vleče s seboj z znamenjenosnega kroga; nato on pozneje, ko se je zgoraj nasitil s svetlobo, se umakne, ko z jasnim telesom drsi po polnoči. Ta mračna znamenja prikriva zemlja, ko se vrti. A z drugega dela z jasnimi lučmi blodi Orion, bleščeč z rameni in širokimi prsmi, in drži v desnici Meč, ne prazen svetlobe. Toda ko se z zemelj odpre moč Leva, vse, kar je Rak prinesel s svojim presvetlim vzhodom, odstopa zatemnjeno; prav tako se velika moč Orla prežene, in Klečeči, ko se z upognjenim telesom usede, zdaj skoraj pregnan iz zgornje svetlobe, odstopa: toda zapusti svoje levo koleno in svetli podplat v višavah. Tedaj nasproti vzhaja jasna glava Hidre, in Zajec in Prokion, ki se žareč vnaša pred Psa; nato se vidijo prve sledi Psa. Ko prepodi nemalo znamenj z neba, naglo vzhaja, žareč z jasno svetlobo, Devica. Odstopa jasno kilenska Lira, potopi se pod val Delfin, hkrati se zakrije, odrinjena, Puščica, in Ptič se umakne vse do konice svojega repa in prvih peruti, in velika Reka hkrati zdrsne dol. Tukaj se Konj umakne od glave in dolgega vratu. Dlje vzhaja zdaj z jasnim telesom Kača; in Hidra sveti smrtnikom vse do Čaše. Nato Pes zdaj kaže svoje zadnje noge, in zatem sam vleče krmo z jasno svetlobo. Ladja sledi, ko drsi skozi luči neba; ta kaže srednji jambor z žarkastim deblom; in zdaj zdaj je z vsem telesom stopila naprej Devica. A ko stopajo z mračnim telesom Klešče, hkrati vznikne z obilno svetlobo Boot, na čigar nasprotnem telesu je pritrjen Arktur; in zdaj vsa, bleščeč zgoraj, drsi naprej Argo, in Hidra, ker se drži široko razpršena po nebu, še ni vsa odprta; zakaj senca prikriva njen rep. Toda Kačenosec se zopet blešči z obnovljeno svetlobo. Zdaj dvigne desno koleno in s svetlobo okrašeno mečo oni, ki mu manjka razglašeno ime, Klečeči, ki se vedno dotika meja arkadske Lire; njega smo prav pogosto videli ugaslega in vzšlega v eni in isti noči, tako da je, ko je šel skozi, podvojil svoj majhen krog. Ta dviga koleno in mečo visoko gor s Kleščami: sam pa se strmoglav drži v mračni noči, dokler Škorpijon in Lokostrelec ne obiščeta luči neba. Zakaj Škorpijon bo razgrnil svojo sredino s seboj; Lok pa se bo, vzhajajoč, ves trudil dvigniti v nebo. Ta, dvignjen s tremi znamenji, sije z vsem telesom: a Krona vzhaja iz svojega srednjega dela, in rep Kentavra se blešči s skrajno belino. Tukaj se zdaj ves Konj skrije v slepe sence, mimo katerega leti Ptič, bleščeč z rdečkastim perjem. Zahaja jasna glava Andromede, in divja Morska pošast zdrsne dol, ko pogubno išče svoje grozljive obroke. Proti njej Kefej ne neha iztegovati dlani: ona se vse do hrbtenice potaplja in skrije, modra. A Kefej upogiba glavo in rameni in dlani nazaj. Ko pa se dvigne silovita moč Škorpijona, široko razlita in leteča, ona zdrsne dol v zemlje; in Orion, udarjen od strahu, se skrije z njo. Z njenim dovoljenjem, Devica, naj razložim vzrok tega strahu: pridi k meni, prosim te, spravljena, Diana. To je glas ljudi, ta glas blodi po zemljah; da je Orion nekoč baje z rokami onečastil Diano, ko je blodil po visokih gričih, blazen, ki jih drži Hios, zasajen v egejski globini; Hios, čigar roke odeva z zeleno odejo trta. On je, blazen, z brezumnim srcem moril divje zveri, hoteč okrasiti bleščeče gostije Enopiona. A nenadoma, udarjen od nog Diane, se je otok razklal, in iztrgaje razmetane skale jih je razbil, in s svetlobo razsvetlil slepe votline: iz katerih z velikanskim telesom pred njim vznikne sovražni Škorpijon, noseč naprej žalostno konico. Ta je z močnim udarcem zadel njega, ki je željno lovil, ko mu je skozi rane zasajal smrtonosni strup v žile: on je, umirajoč, pokril zemljo s svojim težkim telesom. Zato, ko se Škorpijon dvigne s svojimi velikimi lučmi, Orion, ko beži, zaupa svoje telo zemljam. Tedaj zares beži Andromeda, in Neptunova Morska pošast se vsa skrije; Kefej se umakne, obrnjen v telesu, ko se s sredino telesa dotika skrajnih zemelj. Ta more pogrezniti glavo in zgornje dele; spodnja senca pa nikoli ne bo odela njegovih ledij: zakaj Medveda, ki prepotujeta s svojo svetlobo, zadržujeta njegove meči. Drsi tudi ona hkrati, ko solzeč išče svojo hčer, Kasiopeja; in ne nosi se z ljubkostjo odrinjena z neba, temveč, ko se z obrnjenim temenom dotika najprej zemelj, zatem z rameni, s prevrnjenega sedeža, se odnaša. To kazen ji nalagajo blage Nereide, s katerimi se je, kakor pripovedujejo, drznila kosati v lepoti. Ta zahaja nagnjena: a vzšel je drugi del Krone, in zdaj se z repom vred razgrinja vsa Hidra. A glavo in vsega sebe Kentaver izvije iz mračnih tem, ko pušča majhne sledi sprednjih nog prikrite: brž ko razgrne svoje luči: sam z desnico drži zver. Toda druge čakajo vzhod velikega Loka. Nato drsi naprej Kačenosec z glavo in z rokami: hkrati ponese Kača naprej glavo in najvišjo svetlobo svojega upognjenega telesa. Tukaj vzhaja oni Klečeči, obrnjen v telesu, ko prepotuje trebuh, noge, rameni, in obenem prsi, in z desnico meče žarke z veselo svetlobo. Tedaj, ko je Strelec začel obiskovati zgornje luči, vznikne glava Klečečega, in hkrati se vzdigne jasna Lira, in Kefej stopi naprej v telesu. Oni žareči Pes odstopa z vsem telesom. Skrije se Orion, in tudi Zajec, skrit v senci, zahaja; spodnje luči Voznika padejo v svojem padcu. Nato Kozorog, ko zahaja, z visokega vrha prežene Voznika, in vsiljivo Kozo, in obenem majhne Kozličke, in prežene veliko Ladjo s starodavnim imenom. Prevržen je Prokion. Vzniknejo s krilatim padcem z zemelj ptiči. Vznikne jasna Puščica. Ko pušča desno mečo in nogo, zahaja Perzej v spodnje kraje; nato, ko odstopa, je Argo zapuščena od svoje krme. A potem ko Vodnar obišče zgornji krog, in vstane presveti sedež južnega Oltarja; in Konj se z ramo in s prvimi nogami visoko izpostavi. Noč ne more nasprotnega repa Kentavra, ki ga zavalja dol proti spodnjim delom, niti njegove glave in širokih ramen in velikih prsi zatemniti; in od Hidre tisti del, ki je najbližji vratu, potegne dol spiralo, in skrije njena rdečkasta usta. A drugi deli dolgo vztrajajo z žarečo svetlobo, in ne odstopijo prej od zgornjih, s pol-zverjo, v obrazih, preden ne vstaneta Ribi s podvojenim telesom. Vzhaja tudi Riba, soseda Kozorogu, iz morja, ko v drugem delu čaka vzhod prihajajočega ozvezdja: tako vstajajo rameni Andromede, in z utrujenimi dlanmi slavne noge, v dvodelnem času znamenj. Brž ko bosta Ribi vzšli z gladkih valov, ti bo dano videti desne dele Andromede. A leve Oven, ko zapušča spodnje kraje, kaže zemljam. Pod tistim časom približno boš videl Oltar, ki straži zahodne meje morja, in Perzeja vse do ramen v vzhodnem delu. Dvomljivo je, ali Oven, ko se obotavlja, vleče prsi Perzeja gor, ali Bik: z Bikom hkrati prepotuje eter. Toda ne bi mislil, da ta neha, ko Bik vzhaja: zakaj blizu njih se bleščijo zvezde Voznika, ki ga vendarle Bik ne požene vsega v jasne sape svetlobe, temveč se dovrši prav med samima Dvojčkoma, vendar se dvojna Kozlička, in Koza z levim podplatom, z Volom vzdignejo: tedaj Morska pošast dvigne svoj velikanski hrbet, in svoj bleščeči rep v nebeškem svodu. Zahaja tudi sam Boot, zdaj že v prvem delu: štiri znamenja ga komaj skrijejo v širokem morju, in trden v levem delu zahajajočega Medveda se zavrti gor. Obe nogi, vse do dvojnega kolena Kačenosca, ko se umikata nebu in zdrsneta pod neizmerne vode, bosta mogli, ko vzhajata drugje, pokazati Dvojčka. Zdaj se zdi Morska pošast s strani nikomur soseda, a vendarle jo bo treba kmalu opazovati, ko bodo zdaj prve vrste Reke prišle v sredino, da jih mornarji zagledajo v globini, ki, čakajoč, čakajo veliko znamenje Oriona: namreč, da se odpre pot ladje in mera noči, takšnih znamenj, kakršnih so bogovi dali človeškemu rodu mnogo.

Prognostica (Vremenska znamenja). 1. Čuvaj kozjega rojstva črede, iz silnega vrtinca. (Priscijan, 6) 2. Ko so ladje vzete na krov, iskati plavajoče krmne okraske. (Priscijan, 7) 3. Tisti, ki ga ne bo uničil ne vihar ne dolga starost ne bo razdejala, ko gasi svetle dragocenosti neba. (Priscijan, 10) 4. Kakor ko luna, gredoč mimo, zakrije Hiperionov krog, ugasnejo žarki, pokriti s slepo meglo. (Priscijan, 10) 5. A tudi Jasli, ki žarijo s tanko svetlobo. (Priscijan, 16) 6. In poleg tega pogosto naznanja vetrove, ki bodo prišli, nabreklo morje, ko se nenadoma in globoko napihne, in sive skale soli, openjene s snežnobelo tekočino, se tekmujejo vrniti Neptunu žalostne glasove; ali ko gosto šumenje, vzdignjeno z visokega vrha gore, naraste, pogosto ob odboju od pečin. Prav tako siva liska, ko beži iz vrtinca morja, naznanja, kričeč, da grozijo strašne nevihte, ko izliva nemajhne pesmi iz svojega trepetajočega grla. (Cicero, O vedeževanju, I, 8) 7. Tudi vi vidite znamenja, gojenke sladke vode, ko se s krikom pripravljate izlivati prazne glasove, in z nesmiselnim zvokom dramite studence in mlake. Pogosto tudi prežalostno pesem poje iz prsi in v jutranjih urah priganja mala čukovka s svojimi glasovi, z glasovi priganja, in iz ust meče neprestane tožbe, brž ko Zora pošlje nazaj mrzlo roso. In včasih je temna vrana, tekajoč po obalah, pogreznila glavo in z vratom sprejela val. (Cicero, O vedeževanju, I, 8, 9) 8. In mehkonogi voli, ko so gledali luči neba, so z nozdrvmi vsrkali iz zraka vlagonosni sok. (Cicero, O vedeževanju, I, 9) 9. Zdaj zares vedno zeleni in vedno obteženi lentisk, ki po navadi raste s trojnim sadom, trikrat izlivajoč sadove, kaže tri čase oranja. (Cicero, O vedeževanju, I, 9)